Tate je (ne)pomemben: 'Vzemi mačeto, udari jo v obraz in jo primi za vrat'

Ameriški zvezni organi so Andrewa in Tristana Tatea pred dnevi prijeli v Miamiju na podlagi britanskega naloga. Andrew bi moral tik pred aretacijo sodelovati pri dogodku borb z golimi pestmi.

Brata vse obtožbe zavračata, njun ameriški odvetnik Joseph McBride pa je postopek označil za politično motiviran napad. O tem, ali bosta izročena Veliki Britaniji, bo odločalo ameriško zvezno sodišče.

Ločeni postopki proti njima potekajo tudi v Romuniji, kjer sta bila prvič aretirana decembra 2022 zaradi suma posilstva, trgovine z ljudmi in oblikovanja organizirane kriminalne skupine. Romunski preiskovalci so pozneje preverjali še dodatne sume, povezane s trgovanjem z mladoletnimi osebami in pranjem denarja. Tudi tam brata očitke zanikata.

Kazenski postopki njunega vpliva doslej niso zatrli. Prva aretacija v Romuniji je njuno prepoznavnost po nekaterih ocenah celo povečala, saj sta jo predstavila kot dokaz, da ju želi utišati skrivnostni sistem.

Tudi po zadnjem prijetju so številni podporniki na družbenih omrežjih več pozornosti namenjali Andrewovi svileni vijoličasti srajci in čevljem kot vsebini obtožb.

Brata sta medtem še naprej objavljala posnetke zasebnih letal, dragih avtomobilov, luksuznega življenja in žensk ter sporočala, da se zapora ne bojita. Njuna podoba preganjanih upornikov je postala del izdelka, ki ga prodajata občinstvu.

Nekateri podporniki aretacijo opisujejo kot "napad Matrice". Izraz izhaja iz filma Matrica, Tateovi privrženci pa ga uporabljajo za domnevni sistem političnih, medijskih in družbenih elit, ki naj bi preganjal ljudi, ko ti spregledajo resnico.

To ustvarja skoraj neprebojen argument: če Tate ostane na prostosti, naj bi to dokazovalo njegovo moč, če ga aretirajo, pa naj bi to potrjevalo obstoj zarote proti njemu.

Andrew Tate je svojo spletno prepoznavnost zgradil na podobi uspešnega, bogatega in dominantnega moškega. Vendar njegovi videoposnetki niso polni le nasvetov o služenju denarja, telesni pripravljenosti in samozavesti. Velik del njegovega sporočila temelji na izrazito podrejenem pogledu na ženske.

V javnih nastopih je večkrat izjavil, da ženske sodijo v dom, da ne znajo voziti avtomobila in da so "moška last". Prav tako je trdil, da morajo žrtve posilstva prevzeti del odgovornosti za napad, ter dejal, da raje hodi z dekleti, starimi 18 ali 19 let, ker lahko nanje še vedno "naredi vtis" oziroma jih oblikuje po svojih željah.

Na posnetkih, ki še vedno krožijo po spletu, govori tudi o tem, da bi ženske udaril, jih davil, jim razmetal osebne stvari ali jim preprečil odhode od doma. V enem od videov opisuje, kako bi se odzval, če bi ga partnerica obtožila varanja: "Vzemi mačeto, udari jo v obraz in jo primi za vrat." V drugem razlaga, da je od svojih partneric pričakoval "absolutno zvestobo" ter da ne smejo govoriti z drugimi moškimi, všečkati njihovih objav ali hoditi v nočne klube brez njega. "Moje punce so doma," pravi v enem izmed posnetkov.

V zadnjih letih so se oglasile tudi domnevne žrtve. Ena od žensk je BBC povedala, da jo je Tate leta 2013 po nekaj zmenkih v svoji hiši najprej prijel za vrat, jo davil in nato posilil. Po njenih besedah ji je po napadu pošiljal sporočila, v katerih je med drugim zapisal: "Rad te posiljujem." Druga ženska je opisala podoben dogodek. Trdi, da jo je Tate med spolnim odnosom začel daviti, zaradi česar je izgubila zavest. Ko je prišla k sebi, naj bi spolni odnos še vedno trajal. 

Organizacije za pomoč žrtvam nasilja nad ženskami Tatove izjave označujejo za skrajno mizogine in opozarjajo, da lahko prispevajo k radikalizaciji fantov in mladih moških. Raziskovalci pa opozarjajo, da Tate žensk ne predstavlja kot enakovrednih partneric, temveč kot nekaj, kar mora uspešen moški osvojiti, nadzorovati in obvladovati.

Prav zato je njegova vsebina pogosto opisana kot več kot le provokacija. Kritiki opozarjajo, da ne normalizira zgolj seksističnih stereotipov, temveč odnose, v katerih so nadzor, ljubosumje, poniževanje in nasilje predstavljeni kot običajen ali celo zaželen del moškosti.

Paradoks Andrewa Tatea je, da milijoni fantov verjamejo, da je dokaz, kako se z delom, disciplino in podjetnostjo pride do bogastva. V resnici pa je največ zaslužil prav s prodajo te zgodbe – najprej prek industrije spletnih kamer za odrasle, nato pa s spletnimi naročninami, v katerih je sledilcem prodajal recepte za uspeh in jih hkrati spreminjal v svojo marketinško mrežo. Njegovo največje poslovno sredstvo niso bile investicije ali inovacije, ampak sposobnost, da je naivnim sledilcem prodal podobo človeka, kakršen so želeli postati.

 V resnici je Andrew Tate večkrat javno povedal, da je prvi večji denar zaslužil z vodenjem spletnega webcam podjetja. V intervjujih je trdil, da je zaposloval približno 75 žensk v štirih državah in da je posel na vrhuncu prinašal okoli 600.000 dolarjev na mesec. Te številke temeljijo na njegovih lastnih trditvah in niso neodvisno potrjene. Po njegovih besedah je model deloval tako, da so ženske prek spletnih kamer izvajale plačljive erotične nastope, on in brat Tristan pa sta vodila poslovanje, marketing in komunikacijo s strankami.

Prav ta posel je pozneje postal osrednji del romunske preiskave. Preiskovalci trdijo, da ni šlo le za webcam podjetje. Tožilci trdijo, da naj bi nekatere ženske v sistem privabljali z lažnimi obljubami o partnerskem odnosu, jih nato finančno izkoriščali in silili v ustvarjanje spolnih vsebin. Brata Tate vse obtožbe zavračata.

Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je objavil tudi bančne dokumente, ki kažejo milijonska nakazila s platforme za webcam storitve na račune Tristana Tatea. Objavljeni prisluhi iz romunskega spisa naj bi kazali tudi pogovore o delitvi prihodkov z ženskami, ki so nastopale na spletnih kamerah. Brata tudi te očitke zanikata.

Ko je postal svetovno znan, je Tate glavni vir prihodkov preselil na splet. Leta 2021 je ustanovil Hustlers University, pozneje preimenovano v The Real World. Gre za naročniško platformo, na kateri članom proti mesečni naročnini obljubljajo, da jih bodo naučili služiti denar s kriptovalutami, e-trgovino, "copywritingom", trgovanjem, umetno inteligenco in drugimi oblikami spletnega poslovanja.

Pravi posel pa v resnici niso bili tečaji, ampak viralni marketing. Najbolj zanimiv del poslovnega modela torej ni bila vsebina tečajev. Člani Hustlers University so dobili provizijo za vsakega novega naročnika, ki so ga pripeljali v sistem. Zato so bili spodbujeni, naj množično objavljajo kratke posnetke Andrewa Tatea na TikToku, YouTubu in drugih omrežjih.

Interna navodila so celo priporočala, naj izbirajo najbolj kontroverzne izjave, ker te ustvarijo največ komentarjev in ogledov. Eden od priročnikov članom svetuje, da potrebujejo približno 60–70 % podpornikov in 30–40 % nasprotnikov, saj prepiri povečujejo viralnost. Guardian je takšno strategijo opisal kot načrten poskus manipulacije algoritmov družbenih omrežij.

Številni strokovnjaki opozarjajo, da je bil poslovni model zelo podoben partnerskemu marketingu, kjer je velik del rasti temeljil na novačenju novih članov, ki so nato sami širili Tateovo vsebino po družbenih omrežjih in za to prejemali provizije. Kritiki menijo, da je bil glavni produkt pravzaprav Tateova viralnost, ne izobraževanje.

To je eden od razlogov, da je v nekaj mesecih postal eden najbolj gledanih ljudi na TikToku, čeprav sam na platformi sploh ni objavljal – njegovo vsebino je širila vojska naročnikov, ki je bila za to finančno motivirana.

Pod črto - Tate ni obogatel zgolj z vplivništvom, ampak je zgradil ekosistem, v katerem so njegovi sledilci postali hkrati kupci, promotorji in prodajalci njegove blagovne znamke.

Rezultat je bila eksplozija ideologije. Tate seveda ni ustvaril manosfere. Skupnosti, ki zagovarjajo moško prevlado, nasprotujejo feminizmu in ponujajo recepte za "pravo moškost", so na internetu obstajale že desetletja. Toda prav Tate je prvi ugotovil, da je mogoče iz njihove jeze, negotovosti in frustracij zgraditi globalni posel.

Njegova formula je bila preprosta. Najprej je prodajal podobo moškega, ki ima vse – milijone, zasebna letala, športne avtomobile, razkošne vile in neomejen dostop do žensk. Nato je sledilcem ponudil razlago, zakaj sami tega nimajo. Krive naj bi bile sodobna družba, feminizem, "šibki moški" in tako imenovana Matrica – sistem, ki naj bi uspešne moške namenoma zatiral.

Na koncu jim je ponudil še rešitev. Ne brezplačno, ampak proti mesečni naročnini.

Njegova sporočila niso bila namenjena le ustvarjanju občinstva. Bila so prodajni lijak. Večja kot je bila jeza, večja je bila verjetnost, da bo nekdo kupil njegov tečaj, se pridružil njegovi skupnosti ali začel širiti njegovo vsebino.

Prav zato številni raziskovalci opozarjajo, da Tate ni predvsem ideolog, ampak izjemno spreten prodajalec, ki je razumel ekonomijo družbenih omrežij. Kontroverzne izjave niso bile naključje, temveč poslovna strategija. Vsak škandal je pomenil več ogledov, več naročnikov in več prihodkov. Algoritem držbenih omrežij, v osnovi zgrajen, da nagrajuje vse, kar je razvpito, je postal njegov najboljši prodajalec

Prav zato številni strokovnjaki opozarjajo, da aretacija Andrewa Tatea sama po sebi ne bo odpravila problema. Njegov poslovni model lahko posnema kdorkoli. Če eden izgine, algoritem nagradi naslednjega.

To se že dogaja. Poleg Tatea danes milijonska občinstva gradijo vplivneži, kot so Sneako, Adin Ross, dvojec Fresh & Fit in številni drugi, ki uporabljajo skoraj enako formulo: malo samopomoči, malo motivacije, veliko provokacij, nato pa prodaja tečajev, članstev in ekskluzivnih skupnosti.

Raziskovalci opozarjajo, da manosfera danes ni več zbirka posameznikov, ampak ekosistem, v katerem vsak nov vplivnež gradi na delu prejšnjega. Algoritmi družbenih omrežij pa zaradi visokega angažmaja takšne vsebine dodatno širijo.

Največja zmaga Andrewa Tatea zato ni v številu njegovih sledilcev. Njegova največja zapuščina je poslovni model, ki je jezo, občutek izključenosti in negotovost milijonov mladih moških spremenil v izjemno donosno industrijo.

Manosfera ni ena organizacija, temveč razvejan splet skupnosti, vplivnežev, forumov, podkastov in plačljivih programov, ki jih povezujejo govor o krizi moškosti, nasprotovanje feminizmu ter prepričanje, da so sodobne družbene spremembe moškim odvzele status, moč in jasen življenjski namen.

V njej se prepletajo vsebine o telesni vadbi, disciplini, prehrani, služenju denarja, zapeljevanju žensk, tradicionalnih spolnih vlogah, teorijah zarote ter odkrito mizogina, rasistična in homofobna stališča.

Prav ta mešanica je pomembna. Mladi pogosto ne vstopijo v manosfero zaradi sovraštva do žensk, ampak zaradi nasvetov o samozavesti, telovadbi, zmenkih ali denarju. Šele pozneje jim algoritmi ponudijo vedno bolj skrajne vsebine.

Temeljno sporočilo skrajnega dela manosfere je, da je vrednost moškega odvisna od denarja, mišic, agresivnosti, spolnega uspeha in prevlade, vrednost ženske pa od videza, poslušnosti, spolnosti in materinstva.

Raziskave takšne skupnosti opisujejo kot spletni ekosistem, v katerem se normalizirajo patriarhalna razmerja, sovražnost in nezaupanje do žensk, spolna upravičenost ter ideje o moški prevladi.

James Blake, ki je po lastnih besedah nekoč tudi sam spremljal Tateove vsebine, pozneje pa posnel  dokumentarec Men of the Manosphere, pravi, da se je najprej srečal s povsem običajnimi sporočili o disciplini, telesni pripravljenosti, samozavesti in ambicioznosti.

Po razhodu s partnerico so se mu takšne vsebine zdele koristne. Toda sčasoma so postajale vse bolj polarizirajoče in osredotočene na ženske ter partnerske odnose.

Blake meni, da bi morali namesto izključnega obsojanja pogledati tudi razloge, zaradi katerih so mladi moški za takšne pripovedi dovzetni. Omenja osamljenost, pomanjkanje pozitivnih moških vzornikov, težave pri zmenkih, negotovost glede lastne moškosti ter željo po smislu in pripadnosti. "Če 15- ali 16-letni fant vedno znova spremlja vsebine, ki mu sporočajo, da so moški problem ali da je zaradi svojega spola manj vreden, je razumljivo, da bo poiskal skupnosti, v katerih se počuti opaženega in potrjenega," pravi.

S tem ne opravičuje mizoginije, temveč opozarja, da zgolj napadanje simptomov brez razumevanja vzrokov ne bo zmanjšalo vpliva skrajnih glasov.

Dodatno gorivo predstavljajo negotov trg dela, visoki življenjski stroški in občutek, da so tradicionalni znaki uspeha – lastno stanovanje, stabilna služba in družina – vse težje dosegljivi. Manosfera ponuja enostavno, čeprav zavajajočo razlago: za težave niso krivi gospodarski in družbeni sistemi, ampak feminizem, ženske in domnevno razvrednotenje moških.

Raziskovalci opozarjajo, da sodelovanje v manosfernih skupnostih ni nujno pasivno. Študija uporabnikov Reddita je pokazala, da se po vključitvi v takšne skupnosti povečajo številne značilnosti, povezane z radikalizacijo: obsedenost z določeno idejo, občutek krivice, želja po moči nad drugimi, jeza, negativni pogled na svet in toksična komunikacija. Pomembno vlogo imata tudi družbeno sprejetje znotraj skupine in stik z njenimi najvplivnejšimi člani.

Pri tem se napredovanje proti skrajnejšim vsebinam pogosto ne zgodi z enim dramatičnim korakom. Gre za postopno spreminjanje jezika in meja sprejemljivega: šala o ženskah preraste v prepričanje, da jim ni mogoče zaupati, to pa v trditev, da lažejo o nasilju, manipulirajo z moškimi in si zaslužijo manj pravic.

Eksperimentalne raziskave kažejo, da so mladi moški po izpostavljenosti protifeminističnim vsebinam vplivnežev izražali bolj mizogina stališča kot primerjalna skupina.

Najskrajnejši primeri manosfere so povezani tudi z množičnim nasiljem. Leta 2014 je 22-letni Elliot Rodger v Kaliforniji ubil šest ljudi in jih 14 ranil, preden je storil samomor. V svojih zapisih je izražal sovraštvo do žensk, ker naj bi mu odrekale spolnost in pozornost, ter sanjal o svetu, v katerem bi se ga bale.

Leta 2021 je 22-letni Jake Davison v Plymouthu ubil pet ljudi, nato pa si sodil sam. Pred napadom je spremljal "incelske spletne vsebine" in izražal frustracije zaradi žensk ter lastnega spolnega življenja.

Vendar raziskovalci poudarjajo, da se največ škode ne kaže v množičnih pokolih, ampak v vsakdanjem nasilju: nadzoru partneric, spolnem prisiljevanju, zalezovanju, nadlegovanju, grožnjah in širjenju intimnih posnetkov brez privolitve.

Analize manosfernih forumov so odkrile podporo spolni prevladi, občutek upravičenosti do spolnosti ter spodbujanje ali opisovanje spolnega nasilja. Obstajajo tudi pričevanja žensk, da so njihovi partnerji po vstopu v takšne spletne skupnosti postali bolj nadzorovalni ali nasilni.

Vpliv je opazen tudi v šolah. Raziskave iz Avstralije opisujejo porast spolnega nadlegovanja, seksističnih žalitev ter fizičnega in verbalnega ustrahovanja učiteljic, pri čemer so te zaznale spremembo vedenja, povezano tudi z vplivom Andrewa Tatea in podobnih ustvarjalcev.

Tudi raziskovalci centra za preprečevanje spletnega nasilja na Univerzi Dublin City opozarjajo, da se v šolah pojavljajo vse bolj mizogina stališča, seksizem in odkrito protifeministična retorika, povezana s toksičnimi spletnimi vplivneži.

Tudi če bi Andrew Tate izgubil večino vpliva, bi njegovo mesto hitro zapolnili drugi. Pojavljajo se vedno novi ustvarjalci, ki odkrito priznavajo, da so provokacija, sovražni govor in škandal del poslovnega modela. Njihov cilj ni nujno ideološka doslednost, ampak pozornost, naročnine, donacije in prodaja dragih spletnih tečajev.

Za vplivneže je to predvsem posel. Za njihove sledilce pa pogosto postane način življenja. Medtem ko ustvarjalci služijo z ogledi, naročninami, donacijami in prodajo tečajev, milijoni mladih moških njihove besede razumejo kot navodila za življenje. Prav zato raziskovalci opozarjajo, da nevarnost manosfere ni le v ljudeh, ki jo ustvarjajo, ampak predvsem v občinstvu, ki ji verjame. Kontroverzne izjave niso več zgolj vsebina za zbiranje klikov, ampak za del sledilcev postanejo prepričanja, ki oblikujejo njihov odnos do žensk, partnerstva in družbe.

Več platform je Tatu v preteklosti zaprlo račune zaradi sovražnih in škodljivih vsebin, toda njegovi posnetki so se še naprej širili prek podpornikov, montaž, novih računov in alternativnih platform.

Prepoved lahko zmanjša doseg posameznega profila, ne odpravi pa razlogov, zaradi katerih je občinstvo za takšno vsebino dovzetno. V nekaterih primerih vplivnežu celo omogoči, da se predstavi kot žrtev cenzure.

Raziskovalci opozarjajo tudi na nevarnost pristopa ničelne tolerance v šolah. Če je vsak fant, ki ponovi problematično Tateovo izjavo, takoj označen za mizogina ali skrajneža, se lahko počuti preslišanega, prekine pogovor in se še tesneje umakne v spletne skupnosti, kjer mu obljubljajo razumevanje.

Strokovni pregled Univerze Dublin City opozarja, da lahko slabo zasnovani programi dosežejo celo nasprotni učinek. Enoten pristop ni primeren za vse, saj nekateri mladi potrebujejo drugačne oblike pogovora in podpore.

To ne pomeni, da je treba sovražni govor dopuščati. Pomeni pa, da mora odziv poleg jasnih meja vključevati tudi vprašanje, zakaj se je fant za takšno vsebino sploh oprijel.

Odgovor na manosfero ne more biti sporočilo, da je moškost sama po sebi nevarna ali nepotrebna. Prav tako ne more biti vrnitev k modelu, v katerem mora biti moški brezčuten, dominanten, bogat in spolno uspešen.

Potrebna je pozitivna predstava moškosti, ki dopušča samozavest, odločnost in ambicioznost, ne da bi jih povezovala z nadzorom nad ženskami. Fantom je treba ponuditi prostor za pogovor o osamljenosti, zavrnitvah, telesni podobi, spolnosti, duševnem zdravju, delu in občutku neuspeha, ne da bi jih pri tem poniževali.

Hkrati so potrebni odgovornost platform, preglednejši algoritmi, kakovostna spolna vzgoja, izobraževanje o odnosih ter dolgoročni programi, ki vključujejo starše, šole, regulatorje in strokovnjake. Raziskovalci poudarjajo, da mora biti zaščita otrok v digitalnem okolju širša od samega odstranjevanja škodljivih vsebin ter vključevati zdrav razvoj fantov in njihovih predstav o moškosti.

Manosfera namreč mladim moškim ponuja pripadnost, jasnega sovražnika in preprost odgovor na zapletene težave. Dokler družba ne bo ponudila prepričljivejše alternative, bodo novi vplivneži še naprej prevzemali prostor, ki ga za seboj pustijo Tate in njemu podobni.

Njegov osebni vpliv morda že upada. Po navedeni raziskavi je imelo leta 2023 o njem pozitivno mnenje 27 odstotkov moških, starih od 18 do 29 let, tri leta pozneje pa le še 13 odstotkov pripadnikov generacije Z. Toda manjša priljubljenost enega človeka še ne pomeni konca idej, na katerih je zgradil svoj spletni imperij.

Andrew Tate ni ustvaril osamljenosti, negotovosti in jeze dela mladih moških. Naučil se jih je spremeniti v občinstvo, vpliv in denar. Njegova aretacija zato lahko konča posamezno poglavje pravne zgodbe, ne bo pa sama po sebi odpravila sveta, ki mu je omogočil vzpon.